Uvodni nagovor
Dne, 23. decembra 2014 ob 17. uri, smo se zbrali pred Policijsko postajo Velenje, da se spomnimo dogodkov katerih posledica je danes samostojna Slovenija in kot takšna pridružena članica Evropski skupnosti . Vse bolj zaostrene razmere v bivši Jugoslaviji in potek dogodkov je dal vedeti in slutiti, da bodo dogodki, ki so sledili povzročili razcep takratne skupne države.
Posamični prvi incidenti v Kninski krajini in ponekod drugod so bili izgovor vojaškemu vodstvu Jugoslovanske ljudske armade za sprejem ukaza o prenosu in hranjenju ter varovanju orožja republiških teritorialnih obramb v skladiščih Jugoslovanske ljudske armade. Dejanski cilj pa je bil razorožitev teritorialne obrambe in s tem onemogočiti vojaško moč posameznih republik, v katerih so že tekle posamezne aktivnosti za osamosvojitev. Določeni kadrovski premiki v vrhu poveljstva Slovenske teritorialne obrambe tako na pokrajinskem kot republiškem nivoju so dale slutiti, da takratno poveljstvo Jugoslovanske ljudske armade išče kadre, ki bodo slepo izvrševali ukaze. Tako je komandant republiškega štaba teritorialne obrambe 15.5.1990 izdan ukaz, da se vso orožje teritorialne obrambe Slovenije prenese na čuvanje v objekte Jugoslovanske ljudske armade. Ukaz je bil izdan mimo vednosti slovenskega političnega vodstva, očitno s težnjo, da se po vojaško na hitro izvrši.
Štab teritorialne obrambe Velenje je ta ukaz iz nadrejenega pokrajinskega poveljstva v Celju prejel 16.5.1990 v popoldanskih urah, z zahtevo, da se vso orožje preda do 19.5.1990 na čuvanje Jugoslovanske ljudske armade v objekt Bukovžlak.
Komandantu občinskega štaba teritorialne obrambe Velenje, majorju Ervinu Prislanu je bilo takoj jasno, da takšen ukaz pomeni razorožitev slovenske teritorialne obrambe, saj je bilo orožje teritorialne obrambe Velenje maksimalno dobro čuvano in hranjeno in ni bilo nobene potrebe po prestavljanju orožja. Občina Velenje je v desetletju pred temi dogodki veliko sredstev vložila v razvoj in oborožitev, izgradila nov objekt in sodobno skladišče. To orožje je pripadalo slovenskemu narodu in občanom občine Velenje. Zato se je komandant 89. občinskega štaba teritorialne obrambe odločil, da tega orožja ne preda in tako ne izvrši ukaza nadrejenega štaba. Pri tej odločitvi je imel popolno podporo takratne mirnodobne sestave štaba, ki so jo tvorili Volk Franc, Gusič Nadan, Žerjav Dušan in Onuk Ludvik.
Tudi takratne politične strukture ter vodstvo občine Velenje izvršni svet ter vsi nosilci vidnejših političnih funkcij so to odločitev podprli. Tako se je 18.5. 1990 Svet za ljudsko obrambo občine Velenje, ki je formalno podprlo odločitev komandanta Prislana ter svoje sklepe tudi posredoval predsedstvu Republike Slovenije in nadrejenim vojaškim štabom. Podporo odločitvi je dalo tudi novo izvoljeno vodstvo občine Velenje 21.5.1990. Z veliko mero vojaške modrosti v tistih časih je orožje ostalo v lasti teritorialne obrambe, kljub ogromnim pritiskom nadrejenih vojaških struktur za izvršitev ukaza predaje orožja. S temi dejanji so veliko tvegali čegar so se tudi zavedali. Vsi poznamo vojaška načela o izvršitvi naloge ali ukaza potem pa se lahko pritožiš.
Ker kljub zavrnitvi ukazov in stališčem Sveta za ljudsko obrambo občine Velenje še vedno ostajala nevarnost nasilnega odvzema orožja je občinski štab teritorialne obrambe Velenje vzpostavil učinkovito stražo za čuvanje skladišča in objekta občinskega štaba teritorialne obrambe vse do septembra 1990.
V septembru, 19.9.1990, pa je bilo v največji tajnosti orožje prepeljano na skrivne lokacije, pretežno na okoliške kmetije, k zavednim družinam, ki si zaslužijo, da jih danes tudi povemo.
Orožje teritorialne obrambe Velenje se do junija 1991 hranile družine: MAZEJ – Bele vode, LIKEB – Veliki vrh, ČREP – Paški Kozjak, TRNEK – Bevče, URANJEK – Ložnica, MAROLT – Plešivec, JUVAN – Zavodnje, CEVZAR – Šenbric, MARTINC – Hrastovec, ZAJC – Šenbric, PANTNER – Šenbric in SOVIČ – Ravne.
Danes so na teh domačijah spominska obeležja Zveza veteranov vojne za Slovenijo v spomin na to dejanje.
Del tega orožja, pa tudi kartoteke vojaških nabornikov je bil shranjen in čuvan na postaji takratne Milice v Velenju, del pa tudi na Rudniku lignita Velenje.
S tem orožjem se je delno oborožilo 11 bojnih enot teritorialne obrambe in s tem orožjem ustavilo kolono Jugoslovanske ljudske armade pred Dravogradom, razorožilo vojaško posadko v Logarski dolini in na Pavličevem sedlu, varovalo letališče Lajše in Turiško vas in varovalo širše območje občine Velenje pred možnimi vpadi kolon Jugoslovanske ljudske armade.
K besedi vabim predsednika območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Velenje Zdenka Hriberšek.
Zakaj danes in ne takrat…
Spoštovani Župan, spoštovani gostje, kolegice in kolegi veterani!
Zakaj danes in ne takrat …
Poglejte saj zgodovina je z nami, na njenih izkušnjah se učimo, mi in
naše mlajše ter naslednje generacije. Žal se danes tega velikokrat ne
zavedamo in ne spoštujemo!
Zato dajemo naučenemu in izkušenemu obdobju čas za novi prostor in spoštovanje tudi danes.
Naj vam bo v ponos, da smo takrat, ko je bilo to potrebno stopili skupaj in z ostalimi obranili domovino. Žal
je v tistih časih moralo spregovoriti orožje v osamosvojitveni vojni za
Slovenijo v letu 1991. Formirani in delno oboroženih 11. bojnih enot
pod poveljstvom 89. štaba teritorialne obrambe je bistveno vplivalo na
razvoj dogodkov v Savinjsko Šaleški regiji in drugod.
Odgovor vsem tistim, ki dvomijo… DA bila je vojna, saj je v dokaz 18 ranjenih in 2 mrtva pripadniki enot teritorialne obrambe in policije, pri spopadu s kolono Jugoslovanske ljudske armade v Dravogradu. Pa še bi lahko naštel…
Spomnimo se tudi tistih, ki jih ni več med nam, zato predlagam minuto molka za njih .
MINUTA MOLKA – POZDRAV PRAPORJEV
V spomin na te dogodke pa vam v priznanje in ponos postavljamo spominsko obeležje. Dovolite nam to, in sprejmite spominsko obeležje!
Veteranski pozdrav!
Zdenko Hriberšek,
predsednik OZVVS Velenje
